Nihče si ne želi slišati besede rak, to je huda bolezen, ki je ne bi smel imeti nihče. Za njo pa lahko pride kemoterapija, ki pomeni zdravljenje, da zaustavi rast celic.
Da si bomo lažje predstavljali, poglejmo, kaj so sploh celice in kaj počnejo v našem telesu?
Celice pravzaprav sestavljajo naše organe in imajo svoj življenjski cikel, prav ta življenjski cikel pri zdravih celicah poteka pravilno in je usklajen, rak pa nastane iz ene same celice. Zdaj pa je na vrsti kemoterapija, ki deluje na vse celice, tako zdrave, kot rakaste in zato pride do nezaželjenih učinkov. Je pa res, da je to kratkotrajni učinek pri normalnih tkivih, ker se ta hitro obnavljajo.
Res, da zna biti kemoterapija naporna, lahko čisto izčrpa, a na koncu lahko pridemo ven, kot zmagovalci. Zato je kemoterapija še kako potrebna pri rakastih bolnikih, kajti lahko jim povrne zdravje, stranski učinki pa bodo v kratkem in prehodnem času minili za vedno.
Ne predstavljam si, da moram dati skozi takšno zdravljenje, kajti nihče in prav nihče si tega ne zasluži, to je zelo huda bolezen in kemoterapija je naporno zdravljenje, a če to pomeni, da bomo lahko srečno živeli naprej, potem je vredna vsaka minuta stranskih učinkov. Življenje je dar, ki ga dobimo z rojstvom in cenimo ga, spoštujmo in poslušajmo svoje telo, kaj nam ima za povedati. Ne ignorirajte bolečin, ker prav te vam bodo povedale, da nekaj ni v redu, ne čakajte, obiščite zdravnika, če se ne počutite dobro, oni so tam zaradi vas.
Ko bi le bila kemoterapija lažja oblika zdravljenja, da ne bi toliko izčrpala človeka, mogoče pa le v prihodnosti najdemo zdravilo, ki bo pozdravilo raka in kemoterapija ne bo več potrebna. To si želimo vsi na tem svetu, ker je rak res grozna bolezen.
…
Že od nekdaj mi je bil stil, če je ženska nosila obleke lep, predvsem eleganten. Sama sem mnenja, da smo ženske preveč v hlačah in da s tem izgubljamo ženstvenost in eleganco. Več bi morale vseeno nositi obleke, ki bi našo postavo poudarile in bi s tem poudarile našo ženstvenost.
A prevladala je sproščenost, kajti ženske obleke zahtevajo eleganco, lepo hojo in lepo držo. Prav zanimivo je opazovati danes ženske, kako hodijo, kajti vedno manj žensk hodi elegantno, vzravnano, saj smo v hlačah sprostile. Tako sem se odločila, po tem, ko sem shujšala 5 kilogramov, da bom v moji omari naredila preobrazbo. Začela sem nositi obleke, tako po zimi kot tudi poleti. Lahko bi rekla, da sem še bolj uživala v zimskih oblekah, ki so mi pasale, pa še toplo mi je bilo v njih.
Prav vesela sem bila, da sem se za to odločila, kajti videla sem, da sem se začela imeti bolj rada, da sem začela hoditi bolj samozavestno in elegantno. Preprosto rečeno, tako sem skrbela tudi za svoje zdravje, ker sta moja hoja in drža bile pravilne. Moj mož je bil ravno tako vesel, ko je videl, da sem začela nositi obleke, pravzaprav bi lahko rekla, da me je ponovno opazil in najina veza je postala boljša, moje obleke so prinesle nek nov veter. Mož je dal več pozornosti name, jaz pa sem si bila lepša in samozavestnejša.
Ja, lahko bi rekla, da obleka naredi človeka, pa še kaj drugega, pri meni je bilo več sprememb, ko sem se odločila za obleke in to same pozitivne in sedaj vem, kako lepa sem in se imam ponovno rada. Našla sem svoj stil, končno, dolgo sem hrepenela, ker so mi obleke bile vedno lepe, vendar si jih nisem upala obleči, sedaj pa je prišel moj čas, tako so obleke prevladale v moji omari.
…
Vedno sem bil srečen, ker sem rastel na morju, saj mi je bilo res lepo, veliko sem bil na plaži, družil sem se z prijatelji na dvoriščih ob morju in smo igrali odbojko ali košarko, plovila pa so bila vedno tista, ki so mi ukradla pogled, še posebej, če se je po morju peljala kakšna lepa barka, gliser, čoln….
Prav spominjam se, ko sem šel do plaže in sem skoraj vsak dan šel mimo marine. Kako rad sem gledal plovila in kar izbiral katera so mi lepa in katera ne, katera bi imel sam, ko bom enkrat velik prav govoril sem si to.
Danes sem odrasel in imam svoj dohodek, ker imam dobro službo in seveda je prišel čas, da si grem prvič končno pogledat plovila in ne samo zato, da jih vidim, ampak dobesedno izbirat katero plovilo bi jaz kupil. Od nekdaj so mi bila všeč plovila Prince, če bi me nekdo vprašal zakaj, mu ne bi znal točno povedati, enostavno so mi bila ravno prav velika, lepe oblike in to je bilo to. To so bila plovila, ki so bila meni lepa, takšni modeli so mi bili od nekdaj všeč.
V roku enega meseca sem, ko sem začel gledati nova plovila, sem se odločil za nakup, ta dan je bil zame nekaj posebnega, čustveno je bil nabit, ker sem v mislih preletel vsa ta leta, ko sem plovila le gledal in lahko le sanjal, da bom enkrat enega imel, danes pa sem si ga privoščil. Srečen sem, da sem Primorec in da imam Prince plovilo, ki mi je bilo od nekdaj všeč.
Sedaj živim svoje sanje, to kar sem sanjal vrsto let, jaz vedno pravim tako, če imaš sanje, imaš možnost, da se ti uresničijo, če jih nimaš, nimaš te možnosti, jaz sem jih imel, moje sanje so bila plovila, danes ga imam in moje sanje so resničnost.
…
Ker imam neizmerno rada otroke, sem poleti vedno varuška, kar mi izredno odgovarja, saj tako zaslužim nekaj denarja in si potem lahko kaj privoščim. Sem študentka, ki študira čisto nekaj drugega, ni vezano na poklic učiteljice ali vzgojiteljice, a od nekdaj imam zelo rada otroke.
Sem edinka in kot otroku mi je večina časa bilo dolgčas, tako sem si vedno želela družbe in rada sem šla kam, da sem se lahko igrala z drugimi. Tako se mi je tiha misel prikradla v srce, da bom sama, če bom le lahko imela več otrok, do takrat pa je varuška zame idealna priložnost, da v poletnem času kaj zaslužim, zraven pa mi otroci dajo toliko energije, da prav uživam.
Sedaj ko sem že navajena je res užitek čuvati otroke, imajo toliko idej, toliko energije, vsak dan me nasmejijo in domov ne pridem čisto nič utrujena, pravzaprav bi bila utrujena, če ne bi bila varuška čez poletje, ker bi mi minil čas in ne bi vedela, kam naj se dam.
Ker po navadi tisti starši, ko potrebujejo varstvo sovjih otrok čez poletje, tudi gredo na dopust, si jaz vzamem dopust takrat, kot si ga oni. To je čisto dovolj, več ne potrebujem, potem pa sem spet nazaj varuška istim otrokom. Ker sem postala varuška čez poletje pred dvema letoma trem malim fantom in eni deklici, sem še sedaj varuška njim, ker še varstvo potrebujejo in lepo mi je, ko imam iste otroke, prav navezali smo se eden na drugega, tudi čez leto kdaj pa kdaj starši potrebujejo varstvo in takrat sem jim na razpolago. Delo z otroci me osrečuje, toliko kot ti otroci lahko dajo pozitivne energije, tiste čiste energije, brez dolgotrajnih zamer, brez hudobije je nekaj najlepšega. Biti varuška otrokom meni prinaša veliko in lepo se imam ta čas, ko ga posvetim samo njim.
…
Že ko sem delala zadnje leto, predenj sem šla v pokoj, sem vedela, da bom potem imela čas za moje hribe, resnično sem rada hodila v hribe in zavedala sem se kako pomembni so pohodni čevlji in voda. No, lahko rečemo ,da so sedaj časi bistveno drugačni, jaz sem še kot mlada hodila v hribe bolj sproščeno in preprosto, kot je to danes. Danes se mi zdi, da je v hribih veliko dokazovanj, kako sem bil tam in tam, takrat si šel v hribe zaradi sebe in si užival v vsakem koraku, seveda so bili še kako pomembni dobri pohodni čevlji, pri nas je imela cela družina, enostavno so bili pohodni čevlji pri hiši, spravljeni za naše pohode, vedno na istem mestu.
Ko pa sem prestopila prag penzije, sem vedela, da bom sigurno dvakrat na teden v hribih, ker so bili pohodni čevlji že stari, ne bom rekla, da so bili neuporabni, ker so bili kvalitetni in bi jih še lahko nosila, pa sem si vseeno privoščila nove, to je bilo bolj za dušo, tisto darilo ob vstopu v penzijo, tako so bili pohodni čevlji tisti korak, da bom res začela hoditi v hribe brez izgovorov.
Danes mineva že kar nekaj let moje penzije, jaz pa sem zdrava kot riba, par kilogramov, ki se je nabralo od ne gibanja v službi je kmalu šlo dol in moje telo je sedaj videti res dobro in športno, to pa je zahvala za moje hribe. Prav zanimivo je, kako sem se organizirala in kako so pohodni čevlji v hodniku vedno čakali name. Bila sem res vestna, ker sem vedela, da mi hribi dajejo zdravje, kondicijo in gibčnost, ki pa je v času večje starosti še kako pomembno, da to vzdržujemo.
Še danes so mi pohodni čevlji v hodniku vedno tisti trenutek, ko pomislim na svoje že osvojene hribe in katere bom še osvojila.
…
To so podkožne tvorbe po na vadi na roki, ki niso nevarne. To je predvsem tisto bistvo, ki je potrebno povedati bolniku, da se ne ustraši, kakšna bula je to, da gre za ganglion in da naj nikar ne bo v skrbeh, ker je ni nevaren.
Pa si poglejmo, kako ganglion prepoznamo:
- Pojavijo se na značilnih mestih, kot so zapestje, ob bazi palca, na koncu prsta.
- Tako so napolnjene z gosto prozorno tekočino,
- So ostro omejene, čvrste, elastične izbokline,
- Malo so lahko boleče, pri nastanku, potem ko zrastejo pa ne več.
Pravijo, da se naj ne obremenjujemo z njimi in da niso tako moteče, da bi jih kar takoj kirurško odstranili, ker ganglion pogosto izgine sam po sebi.
Zanimivo je, da se ganglion kar močno lahko vidi in na videz ni prav nič prijeten, po drugi strani, pa nas nima kaj skrbeti, ker tako kot je po tiho prišel, pogosto tudi po tiho gre. Če pa se že zgodi, da vas res moti, lahko greste vi na operativni poseg, ki poteka v lokalni anesteziji in tako vam ga lepo odstranijo, če pa vas ne moti, pa lahko samo čakate dan, da bo izginil. Včasih nas take stvari lahko spravijo iz tira in že letimo do zdravnika, saj smo lahko prestrašeni, ker gre dobesedno za bulo in nam ni vseeno da bi jo imeli. Tudi sama se ne bi prav nič lepo počutila, če bi imela ganglion, pa še, če bi bil kar velik in dlje časa. Mene bi to motilo in jaz bi verjetno šla na poseg, zaradi same bule in zardi videza.
Vsak pa se odloča po svoje, nekatere mogoče ganglion sploh ne moti, odvisno je tudi kje ga imajo, jaz sem prepričana v to, da je to bistvenega pomena, lokacija, ali nas ne moti, ali pa nas in si ganglion damo čimprej odstraniti in nočemo čakati. …
Če si lahko le privoščiš, ker veš, da je to poceni elektrika so to solarni paneli. Prav nič me ne preseneti, če kje vidim, ko se gradi nova hiša in so na strehi veliki solarni paneli, ker vsi vemo, da se to splača. Seveda pa je potrebno imeti denar za te stvari, ki pa resnici pogledano v oči niso ravno poceni. Tudi midva z možem sva hotela dati solarne panele na svojo novo hišo, a kaj ko so naju drugi stroški pokopali.
Na začetku si tega enostavno nisva mogla privoščiti, tako sva samo vedela, da ta možnost je, imela pa sva navadno elektriko, ki pa ni poceni elektrika in tega sva se zavedala. Še kako sva si želela na dolgi rok solarne panele, kajti ne samo da je na dolgi rok dobra odločitev, ker prihraniš denar, še več nama je pomenilo to, da ko zmanjka standardne elektrike, zaradi motenj, če imaš solarne panele ti zaradi tega ni potrebno skrbeti, da ne boš imel elektrike, tako imaš vedno elektriko.
Ko so minila 4 leta in sva se finančno opomogla, sva začela razmišljati ,da je čas, da si dava solarne panele, tako sva sprejela to odločitev in takoj začela z deli, nisva imela kaj za čakati, poceni elektrika naj pride čim prej v najin dom. Tako sva še isti mesec končno imela vse, solarni paneli so bil na najini strehi in poceni elektrika je v bila v hiši. Bila sva presrečna za to. Vedela sva, da je to najboljša rešitev kar sva jo naredila, kajti, če je poceni elektrika v hiši to pomeni, da se pri hiši mesečno prihrani denar, kar pa na leto kar veliko nanese. Tako ti poceni elektrika lahko kar nekaj denarja prihrani, posebej na dolgi rok in ta odločitev je glede prihrankov za naju bila najboljša, ker se že danes pozna.
…
Sama sem kar jezna in hkrati žalostna, ker me starši niso bolj usmerjali, da bi imela veselje za učenje tujih jezikov, če bi se takrat sama učila prevajanje besedil, tako kot danes moj sin, bi znala tuj jezik. Zato pa sem se odločila, da pri mojem sinu ne bo tako in uvedla prevajanje besedil že ko je vstopil v prvi razred osnovne šole. Čisto neobvezno, sva vsak dan, če je le bilo mogoče odtipkala na google prevajalnik tri besede, dala sem zvok in tako se je moj sin učil prevajanje besedil iz slovenščine v angleščino.
Tudi njemu je bilo to zelo zanimivo, posebej, ko je lahko besede izbiral in potem pritiskal zvočnik, da je besedo slišal. Čisto nič ni sem komplicirala, tudi iste besede so se večkrat ponavljale, tako da je ime sin veselje. Pri nas priznam, da se je prevajanje besedil res odneslo, moj sin se je pri vsej tej zadevi zabaval in ker se je zabaval, si je tudi čisto vse zapolnil.
Kako lepo ga je bilo poslušati, ko je ponavljal prevajanje besedil, moram priznati ,da je besede kar dobro slišal in jih pravilno ponavljal. Z otrokom je danes potrebno delati, ni več tako kot včasih, ko so nas otroke kar pustili in nam dali vedeti, da šola mora biti narejena. Danes pa se mi zdi, da je potrebno otroka slediti in videti, kje mu ne gre in pravi čas odreagirati, da otrok ne popusti, ker potem težko pride spet nazaj. Moj sin je oboževal prevajanje besedil in konec prvega razreda je bil najboljši v angleščini, kar definitivno ne bil, če ga ne bi nič učila in prepustila šolskemu sistemu. Ni res, da se otrok danes ni potrebno učiti, pa še kako pomembno je od nas staršev, moj sin danes zna angleščino samo zato, ker je vadil prevajanje besedil sam in z menoj, ni pa se tega naučil v šoli.
…
Ko imaš komando nad seboj, verjemite, da težko dihate. Sama se že celo življenje borim, da ne bi moji starši vplivali name, pa sem spet tam, ko nisem želela tende cenik pa je bil zame še večji šok kot sem misila. Neprestano sem poslušala, da moram narediti tendo, ker nimam stvari nikamor za dati, nisem je hotela narediti, ker sem komaj prihranila denar in sem želela početi druge stvari, ne pa neprestano vlagati v to hišo. Moj oče pa je neprestano hotel nekaj delati.
Tako sem kar nekaj let vlekla, da ne potrebujem tende cenik ki sem ga videla, sem vedela, da bom spet veliko denarja zapravila, vedno gre več, kot pa ti rečejo. Tako sem štopala zadevo, en dan pa me je dobil dobre volje in privolila sem, da pa bi bil čas, da si malo pogledam tende cenik mi je nekako bil dosegljiv in sama sebi sem rekla, da bom zmogla.
Ko smo se vse že zmenili pa sem kar hitro spoznala, da ne bom prišla poceni do tende cenik je res bil takšen, a potrebno je bilo kupiti še en kup drugih stvari, tako da bom spet šokirana, ko bom račun potegnila skupaj. Žalostna sem postala, da sem popustila in da bom spet imela nekaj novega pri hiši, najhuje pa je, da sem želela malo uživati in hoditi okoli, sedaj bom prišla do tende cenik je bil takšen kot je bil, to je samo informativno, vse je prišlo veliko več. Če bi se dalo, da podpišeš in rečeš, takšno ceno imate in to je to. Dam denar in pričakujem da pridem do tende cenik pa me ne zanima od tistega trenutka naprej, ko sem plačala. Nočem pa ničesar več doplačevati, ker se mi to ne zdi fer.
Naj se enkrat vsi držijo ponudb, prav tako to velja za tende cenik je, ni pa to cenik kateremu bi človek lahko verjel.
…
Sem človek, ki zelo rad pomaga ljudem, če vidim da ne zmorejo. Imam to srečo, da me ne ovira denar in da sem skozi leta kar nekaj denarja prihranila, tako je bila sedaj na vrsti šola vožnje moje nečakinje. Ko je nečakinja dopolnila 18 let, sem vedela, da si želi opravljati vozniški izpit, vendar o tem nihče ni govoril, ker ji starši niso mogli finančno pomagati, ona pa tudi še ni nič zaslužila, tako sem vedela, da bo darilo šola vožnje tisto ta pravo za njo, da bo lahko del svobode.
Ker sem človek, ki ne rad čaka, ko se nekaj odločim, sem na njen rojstni dan naredila to potezo. Prinesla sem ji smo šopek rož, jo objela in ji zaželela lepo življenje, nato pa sem dodala, da ko bo imela izpit za avto, da pa me bo le nekaj peljala na kakšen sladoled ali kavico. Kako me je pogledala z tistimi žalostnimi očkami, da enostavno nisem mogla več biti tiho in sem rekla, če sedaj, ko še nima izpita, jo lahko peljem jaz na sladoled. Peljala sem do parkirišča v mestu, kjer je bila tabla šola vožnje, malo me je pogledala, vendar ničesar rekla, pa sem ji rekla stopi z menoj in ji pred vrati, kjer je bila šola vožnje izročila voščilnico v kateri je pisalo, da ji podarjam vse ure vožnje, dokler ne opravi vozniškega izpita.
Kako je bila ona srečna, jokala je od veselja, skočila mi je v objem, jaz pa sem rekla, da greva naprej, ker šola vožnje čaka, da se vpišeš. Nič ji ni bilo jasno, vse je bilo tako na hitro zanjo in bila je presrečna.
Moji dragi nečakinji je šola vožnje bila res pravo darilo, kajti izpit za avto je naredila v prvo. Tako je imela izpit že pri osemnajstih in pol in me prvo obvestila, da ga je naredila in se še enkrat zahvalila.…