Težko je to razložiti, a prišel sem do zaključka, da živim v senci brata in tega nisem več želel. Neprestano sem se dokazoval zaradi drugih ljudi, hotel sem biti boljši, a nikoli nisem pogledal nase, kdo sploh sem, ko pa sem to spregledal, se je moja osebnostna rast resnično začela. Ja, bil sem na začetku poti, zavedal sem se, da mi mogoče ne bo lahko, a že občutek, da stopam po svoji lastni poti, je bil dovolj, da sem občutil srečo.
Naredil sem si načrt, kako bom naprej živel, osebnostna rast se je začela, seveda nisem mogel vedeti, kaj bom čutil, ali bom delal prav, začel pa sem delati stvari zase. Prva je bila meditacija. Ker sem poznal sebe, da bom sam doma obupal, sem se prijavil na tečaj meditacije, tako sem bil primoran tisti dan in uro biti na meditaciji. Ti začetki so bili zame zelo pomembni. To so bili prvi občutki, ko se je prebudila moja osebnostna rast in sem se počutil drugače kot pa ponavadi.
Potem sem se odločil, da bom šel na potovanje, to bo velik korak zame, ker nikoli še nisem šel sam na potovanje. To bo nova izkušnja, nova doživetja, spoznavanje drugih kultur, kar sem potreboval, ker sem živel v mehurčku. S tem bo prišlo spoznavanje novih ljudi. Že dolgo časa nisem spoznal novih ljudi in to mi ni bilo všeč. Kako je rasla moja osebnostna rast, že samo zdaj, ko sem planiral svoje življenje, ta adrenalin v sebi, sreča, ko sem komaj čakal, da začnem tako živeti. To so bili moji trenutno cilji in ko bom uresničil te, vem, da bodo prišli novi, ker me bodo ti dogodki spremenili, moja osebnostna rast se je začela in z njo sem začel živeti tudi jaz. Nič več v senci brata. Želje so bile čisto drugačne, kot pa jih je imel brat.
O osebnostni rasti sem veliko prebral na www.zareksrece.si.…
Danes ni več tako, kot je bilo včasih, meni se zdi, da danes non stop letijo telefoni po to tleh, včasih koga vidim, ko mu pade telefon in se sploh ne sekira, prav zanimivo. Lahko bi rekli, da so danes telefoni res trpežni, mogoče pa spadate med tiste, ko vam bo padel telefon in potrebna menjava stekel, ker se vam bo steklo na telefonu razbilo.
Meni je padel telefon na tla petkrat in niti enkrat se steklo ni razbilo, ko pa mi je padel šestič, sem bil prepričan, da se ni nič zgodilo, pa se mi je ravno takrat razbilo steklo, ko sem najmanj pričakoval, saj mi telefon sploh ni padel grdo na tla. Takoj, ko sem videl, da se je razbilo steklo, sem vedel, da me čaka menjava stekel in da to ni poceni strošek. Že sem razmišljal, da bi si kupil raje nov telefon, potem pa sem prišel do spoznanja, da je vseeno menjava stekel cenejša, kot pa da bi si delal ponovne stroške z novim telefonov in po možnosti, bi mi novi telefon spet kmalu padel na tla.
Ker sem vedel, da menjava stekel na telefonu ni preveč hitra, me je to skrbelo, ker saj veste, da telefon potrebujemo ves čas, tako so mi dali nadomestni telefon, kar pa še zdaleč ni bilo isto, kot če bi imel svojega.
V mojem telefonu sem imel vse, podatke, slike, imena, razna oznanila, pogrešal sem svoj telefon in upal, da menjava stekel ne bo trajala predolgo, ker sem bil brez svojega telefona čisto izgubljen. Kar nekaj dni sem moral počakati, predenj so me končno poklicali, da je menjava stekel rešena in da sem dobil svoj stari telefon nazaj. Tokrat bom res bolj pozoren, da mi telefon ne bo spet padel na tla.…
Spominjam se časov, ko smo prodajali rabljena vozila in je bilo čisto drugače kot danes. Človek je imel večje zaupanje, kot pa ga imamo danes. Jaz sem se odločil, da bom prodal moj star avto, ki pa je bil zelo ohranjen, vedel sem, da je lahko prodaja rabljenih vozil naporna, ker te non stop kličejo in sprašujejo. Tako je danes veliko lažje, če svoj avto odpeljemo v kakšno avto hišo in potem oni poskrbijo za vaš avto.
Sam sem imel namen kupiti čisto nov avto, a ko sem odpeljal svoj avto v avto hišo, me je pritegnila njihova prodaja rabljenih vozil, vozila so bila lepa, novejša, starejša, lepo ohranjena, tako sem se sprehodil med njimi, če bi mogoče videl kakšne dober avto. Sprava nisem bil resen kupec, bolj iz radovednosti sem si šel pogledat avte, potem pa sem videl en prekrasni skoraj nov avto, ki mi ni dal mira. Stopil sem do prodajalca in ga prosil za natančen ogled tega avta. No, pa je tudi mene potegnila prodaja rabljenih vozil, šla sva skupaj in tako sem si lahko ob znotraj pogledal cel avto. Vedno bolj mi je bil všeč, tako da ni bilo druge, kot da sem svoj avto tukaj pustil in šel domov prespat, da bom premislil.
Spal nisem skoraj nič, ker mi je non stop po glavi hodila prodaja rabljenih vozil, tako sem že zjutraj šel nazaj v avto hišo in se odločil, da bom ta avto kupil. Vedno sem si v bistvu želel imeti takšen avto, a je bil predrag, ta pa je rabljen in si ga lahko privoščim. Na koncu se je izkazalo, da je prodaja rabljenih vozil še vedno visoko, jaz sem prepeljal svoj stari avto in kupil rabljen avto, kar nekaj denarja sem prihranil, ko sem ga mislil zapraviti za nov avto, prodaja rabljenih vozil je predvsem fajn, ker si lahko privoščiš svoj avto, ki si ga želiš.…
Imam svoje podjetje in potreboval sem skladišče. Prav nič ne bilo težko, a sem potreboval skladišče na obali. Vsi vemo, kako so nepremičnine obala drage in ni bilo pomembno ali je to stanovanje, hiša, skladišče. Vse cene so bile tako visoke, da sem skoraj znorel. Vendar sem skladišče potreboval, za svoje podjetje, ker so se stvari nabirale in tako jih nisem mogel skladiščiti.
Dobesedno, ko sem gledal nepremičnine obala, sem si rekel, če kupim skladišče, da bom propadel, ker tega stroška ne bom mogel imeti. Tako sem se odločil za najem skladišča, ta varianta mi je bila bolj pametna, bolj realna in kar nekaj takih skladišč sem videl po netu, kajti nakup nepremičnine obala, si lahko privošči le redkokdo, ker so cene res visoke, lahko bi rekli previsoke.
Če bi bil sam gradbinec in lastnik kakšne zemlje, takrat bi si lahko za veliko manjše stroške skladišče sam, tako pa, ko človek nima te možnosti, mora gledati, kar na trgu pač je in te cene so res zasoljene. Bil sem jezen, a potreboval sem skladišče, bolj kot sem gledal nepremičnine obala, manj sem upal, da bom kaj našel. Potem pa so se našli eni poslovni prostori, ki bi meni odgovarjali, cena najema je bila dokaj normalna in odločil sem se za ta korak, kajti druge izbire žal nisem imel.
Sedaj skladišče imam, na strošek najema skušam pozabiti, a je težko, vsak mesec me ta strošek še kako spomni, kako drag je najem. Včasih res ne razumem, zakaj so nepremičnine obala tako mastno drage, lahko bi bile malo dražje, ampak ne tako zelo. Kako si naj mlad človek uredi življenje, če živi na obali in nima svoje nepremičnine? Da pa se za kreditira do konca, pa je to zame životarjenje, ne pa življenje, ki naj bi ga živeli. Vsak ima možnost izbire in nepremičnine obala so mikavne, a če ne gre, pojdite iz obale in lažje boste prišli do nepremičnine.…
Nihče si ne želi slišati besede rak, to je huda bolezen, ki je ne bi smel imeti nihče. Za njo pa lahko pride kemoterapija, ki pomeni zdravljenje, da zaustavi rast celic.
Da si bomo lažje predstavljali, poglejmo, kaj so sploh celice in kaj počnejo v našem telesu?
Celice pravzaprav sestavljajo naše organe in imajo svoj življenjski cikel, prav ta življenjski cikel pri zdravih celicah poteka pravilno in je usklajen, rak pa nastane iz ene same celice. Zdaj pa je na vrsti kemoterapija, ki deluje na vse celice, tako zdrave, kot rakaste in zato pride do nezaželjenih učinkov. Je pa res, da je to kratkotrajni učinek pri normalnih tkivih, ker se ta hitro obnavljajo.
Res, da zna biti kemoterapija naporna, lahko čisto izčrpa, a na koncu lahko pridemo ven, kot zmagovalci. Zato je kemoterapija še kako potrebna pri rakastih bolnikih, kajti lahko jim povrne zdravje, stranski učinki pa bodo v kratkem in prehodnem času minili za vedno.
Ne predstavljam si, da moram dati skozi takšno zdravljenje, kajti nihče in prav nihče si tega ne zasluži, to je zelo huda bolezen in kemoterapija je naporno zdravljenje, a če to pomeni, da bomo lahko srečno živeli naprej, potem je vredna vsaka minuta stranskih učinkov. Življenje je dar, ki ga dobimo z rojstvom in cenimo ga, spoštujmo in poslušajmo svoje telo, kaj nam ima za povedati. Ne ignorirajte bolečin, ker prav te vam bodo povedale, da nekaj ni v redu, ne čakajte, obiščite zdravnika, če se ne počutite dobro, oni so tam zaradi vas.
Ko bi le bila kemoterapija lažja oblika zdravljenja, da ne bi toliko izčrpala človeka, mogoče pa le v prihodnosti najdemo zdravilo, ki bo pozdravilo raka in kemoterapija ne bo več potrebna. To si želimo vsi na tem svetu, ker je rak res grozna bolezen.
…
Že od nekdaj mi je bil stil, če je ženska nosila obleke lep, predvsem eleganten. Sama sem mnenja, da smo ženske preveč v hlačah in da s tem izgubljamo ženstvenost in eleganco. Več bi morale vseeno nositi obleke, ki bi našo postavo poudarile in bi s tem poudarile našo ženstvenost.
A prevladala je sproščenost, kajti ženske obleke zahtevajo eleganco, lepo hojo in lepo držo. Prav zanimivo je opazovati danes ženske, kako hodijo, kajti vedno manj žensk hodi elegantno, vzravnano, saj smo v hlačah sprostile. Tako sem se odločila, po tem, ko sem shujšala 5 kilogramov, da bom v moji omari naredila preobrazbo. Začela sem nositi obleke, tako po zimi kot tudi poleti. Lahko bi rekla, da sem še bolj uživala v zimskih oblekah, ki so mi pasale, pa še toplo mi je bilo v njih.
Prav vesela sem bila, da sem se za to odločila, kajti videla sem, da sem se začela imeti bolj rada, da sem začela hoditi bolj samozavestno in elegantno. Preprosto rečeno, tako sem skrbela tudi za svoje zdravje, ker sta moja hoja in drža bile pravilne. Moj mož je bil ravno tako vesel, ko je videl, da sem začela nositi obleke, pravzaprav bi lahko rekla, da me je ponovno opazil in najina veza je postala boljša, moje obleke so prinesle nek nov veter. Mož je dal več pozornosti name, jaz pa sem si bila lepša in samozavestnejša.
Ja, lahko bi rekla, da obleka naredi človeka, pa še kaj drugega, pri meni je bilo več sprememb, ko sem se odločila za obleke in to same pozitivne in sedaj vem, kako lepa sem in se imam ponovno rada. Našla sem svoj stil, končno, dolgo sem hrepenela, ker so mi obleke bile vedno lepe, vendar si jih nisem upala obleči, sedaj pa je prišel moj čas, tako so obleke prevladale v moji omari.
…
Vedno sem bil srečen, ker sem rastel na morju, saj mi je bilo res lepo, veliko sem bil na plaži, družil sem se z prijatelji na dvoriščih ob morju in smo igrali odbojko ali košarko, plovila pa so bila vedno tista, ki so mi ukradla pogled, še posebej, če se je po morju peljala kakšna lepa barka, gliser, čoln….
Prav spominjam se, ko sem šel do plaže in sem skoraj vsak dan šel mimo marine. Kako rad sem gledal plovila in kar izbiral katera so mi lepa in katera ne, katera bi imel sam, ko bom enkrat velik prav govoril sem si to.
Danes sem odrasel in imam svoj dohodek, ker imam dobro službo in seveda je prišel čas, da si grem prvič končno pogledat plovila in ne samo zato, da jih vidim, ampak dobesedno izbirat katero plovilo bi jaz kupil. Od nekdaj so mi bila všeč plovila Prince, če bi me nekdo vprašal zakaj, mu ne bi znal točno povedati, enostavno so mi bila ravno prav velika, lepe oblike in to je bilo to. To so bila plovila, ki so bila meni lepa, takšni modeli so mi bili od nekdaj všeč.
V roku enega meseca sem, ko sem začel gledati nova plovila, sem se odločil za nakup, ta dan je bil zame nekaj posebnega, čustveno je bil nabit, ker sem v mislih preletel vsa ta leta, ko sem plovila le gledal in lahko le sanjal, da bom enkrat enega imel, danes pa sem si ga privoščil. Srečen sem, da sem Primorec in da imam Prince plovilo, ki mi je bilo od nekdaj všeč.
Sedaj živim svoje sanje, to kar sem sanjal vrsto let, jaz vedno pravim tako, če imaš sanje, imaš možnost, da se ti uresničijo, če jih nimaš, nimaš te možnosti, jaz sem jih imel, moje sanje so bila plovila, danes ga imam in moje sanje so resničnost.
…
Ker imam neizmerno rada otroke, sem poleti vedno varuška, kar mi izredno odgovarja, saj tako zaslužim nekaj denarja in si potem lahko kaj privoščim. Sem študentka, ki študira čisto nekaj drugega, ni vezano na poklic učiteljice ali vzgojiteljice, a od nekdaj imam zelo rada otroke.
Sem edinka in kot otroku mi je večina časa bilo dolgčas, tako sem si vedno želela družbe in rada sem šla kam, da sem se lahko igrala z drugimi. Tako se mi je tiha misel prikradla v srce, da bom sama, če bom le lahko imela več otrok, do takrat pa je varuška zame idealna priložnost, da v poletnem času kaj zaslužim, zraven pa mi otroci dajo toliko energije, da prav uživam.
Sedaj ko sem že navajena je res užitek čuvati otroke, imajo toliko idej, toliko energije, vsak dan me nasmejijo in domov ne pridem čisto nič utrujena, pravzaprav bi bila utrujena, če ne bi bila varuška čez poletje, ker bi mi minil čas in ne bi vedela, kam naj se dam.
Ker po navadi tisti starši, ko potrebujejo varstvo sovjih otrok čez poletje, tudi gredo na dopust, si jaz vzamem dopust takrat, kot si ga oni. To je čisto dovolj, več ne potrebujem, potem pa sem spet nazaj varuška istim otrokom. Ker sem postala varuška čez poletje pred dvema letoma trem malim fantom in eni deklici, sem še sedaj varuška njim, ker še varstvo potrebujejo in lepo mi je, ko imam iste otroke, prav navezali smo se eden na drugega, tudi čez leto kdaj pa kdaj starši potrebujejo varstvo in takrat sem jim na razpolago. Delo z otroci me osrečuje, toliko kot ti otroci lahko dajo pozitivne energije, tiste čiste energije, brez dolgotrajnih zamer, brez hudobije je nekaj najlepšega. Biti varuška otrokom meni prinaša veliko in lepo se imam ta čas, ko ga posvetim samo njim.
…
Že ko sem delala zadnje leto, predenj sem šla v pokoj, sem vedela, da bom potem imela čas za moje hribe, resnično sem rada hodila v hribe in zavedala sem se kako pomembni so pohodni čevlji in voda. No, lahko rečemo ,da so sedaj časi bistveno drugačni, jaz sem še kot mlada hodila v hribe bolj sproščeno in preprosto, kot je to danes. Danes se mi zdi, da je v hribih veliko dokazovanj, kako sem bil tam in tam, takrat si šel v hribe zaradi sebe in si užival v vsakem koraku, seveda so bili še kako pomembni dobri pohodni čevlji, pri nas je imela cela družina, enostavno so bili pohodni čevlji pri hiši, spravljeni za naše pohode, vedno na istem mestu.
Ko pa sem prestopila prag penzije, sem vedela, da bom sigurno dvakrat na teden v hribih, ker so bili pohodni čevlji že stari, ne bom rekla, da so bili neuporabni, ker so bili kvalitetni in bi jih še lahko nosila, pa sem si vseeno privoščila nove, to je bilo bolj za dušo, tisto darilo ob vstopu v penzijo, tako so bili pohodni čevlji tisti korak, da bom res začela hoditi v hribe brez izgovorov.
Danes mineva že kar nekaj let moje penzije, jaz pa sem zdrava kot riba, par kilogramov, ki se je nabralo od ne gibanja v službi je kmalu šlo dol in moje telo je sedaj videti res dobro in športno, to pa je zahvala za moje hribe. Prav zanimivo je, kako sem se organizirala in kako so pohodni čevlji v hodniku vedno čakali name. Bila sem res vestna, ker sem vedela, da mi hribi dajejo zdravje, kondicijo in gibčnost, ki pa je v času večje starosti še kako pomembno, da to vzdržujemo.
Še danes so mi pohodni čevlji v hodniku vedno tisti trenutek, ko pomislim na svoje že osvojene hribe in katere bom še osvojila.
…
To so podkožne tvorbe po na vadi na roki, ki niso nevarne. To je predvsem tisto bistvo, ki je potrebno povedati bolniku, da se ne ustraši, kakšna bula je to, da gre za ganglion in da naj nikar ne bo v skrbeh, ker je ni nevaren.
Pa si poglejmo, kako ganglion prepoznamo:
- Pojavijo se na značilnih mestih, kot so zapestje, ob bazi palca, na koncu prsta.
- Tako so napolnjene z gosto prozorno tekočino,
- So ostro omejene, čvrste, elastične izbokline,
- Malo so lahko boleče, pri nastanku, potem ko zrastejo pa ne več.
Pravijo, da se naj ne obremenjujemo z njimi in da niso tako moteče, da bi jih kar takoj kirurško odstranili, ker ganglion pogosto izgine sam po sebi.
Zanimivo je, da se ganglion kar močno lahko vidi in na videz ni prav nič prijeten, po drugi strani, pa nas nima kaj skrbeti, ker tako kot je po tiho prišel, pogosto tudi po tiho gre. Če pa se že zgodi, da vas res moti, lahko greste vi na operativni poseg, ki poteka v lokalni anesteziji in tako vam ga lepo odstranijo, če pa vas ne moti, pa lahko samo čakate dan, da bo izginil. Včasih nas take stvari lahko spravijo iz tira in že letimo do zdravnika, saj smo lahko prestrašeni, ker gre dobesedno za bulo in nam ni vseeno da bi jo imeli. Tudi sama se ne bi prav nič lepo počutila, če bi imela ganglion, pa še, če bi bil kar velik in dlje časa. Mene bi to motilo in jaz bi verjetno šla na poseg, zaradi same bule in zardi videza.
Vsak pa se odloča po svoje, nekatere mogoče ganglion sploh ne moti, odvisno je tudi kje ga imajo, jaz sem prepričana v to, da je to bistvenega pomena, lokacija, ali nas ne moti, ali pa nas in si ganglion damo čimprej odstraniti in nočemo čakati. …