Po sedmih letih petja malce bolje razumem, zakaj je to najtežje glasbilo. En razlog je, ker je zelo zahteven instrument iz produkcijskega vidika, drugi razlog je, pa sam instrument, ki se konstanto spreminja in če ne vadim vsak dan, hitro pride do kakšnih neprijetnih posledic.
Včasih je dobro, da si vzamem kakšen teden odmora, da se glasilke spočijejo in da naredim prerez od vseh vaj. Če konstantno vadim, se mi tudi zelo hitro zgodi to, da ne pojem več z občutkom. Poleg tega seveda, da čudim, da že zelo trdo pojem, ker so glasilke že preobremenjene. Tudi dva tedna odmora sem si že vzela, da sem se spočila in sprostila. Po takšnih odmorih je zelo dobro, ko se vrnem, ker pojem mnogo lažje in z boljšim občutkom, kot pa po tem, ko več mesecev neprestano pojem. Res, da sem takrat mnogo bolje netrenirana, ampak sem pa tudi bistveno bolj utrujena.
Ko pomislim, čez kaj vse sem že šla v vseh teh letih s svojim vokalom, šele vidim, zakaj velja za vokal, da je najtežje glasbilo. Nikoli si nisem mislila, da se bo moj vokal spremenil toliko in da se še spreminja in še vedno se bo spreminjal. Vedno sem mislila, da bom obstala na neki točki. Ko se je pa vokal spreminjal postopoma in na trenutke toliko, da sem še sama sebe presenetila, sem bila po eni strani zelo navdušena po drugi pa tudi malce v dvomih, saj nisem vedela, v katero smer bo vse skupaj šlo. Še danes ne vem, kam gre vse skupaj. Vem le to, da me čaka zanimiva in dolga pot na tem področju.