Sem človek, ki zelo rad pomaga ljudem, če vidim da ne zmorejo. Imam to srečo, da me ne ovira denar in da sem skozi leta kar nekaj denarja prihranila, tako je bila sedaj na vrsti šola vožnje moje nečakinje. Ko je nečakinja dopolnila 18 let, sem vedela, da si želi opravljati vozniški izpit, vendar o tem nihče ni govoril, ker ji starši niso mogli finančno pomagati, ona pa tudi še ni nič zaslužila, tako sem vedela, da bo darilo šola vožnje tisto ta pravo za njo, da bo lahko del svobode.

Ker sem človek, ki ne rad čaka, ko se nekaj odločim, sem na njen rojstni dan naredila to potezo. Prinesla sem ji smo šopek rož, jo objela in ji zaželela lepo življenje, nato pa sem dodala, da ko bo imela izpit za avto, da pa me bo le nekaj peljala na kakšen sladoled ali kavico. Kako me je pogledala z tistimi žalostnimi očkami, da enostavno nisem mogla več biti tiho in sem rekla, če sedaj, ko še nima izpita, jo lahko peljem jaz na sladoled. Peljala sem do parkirišča v mestu, kjer je bila tabla šola vožnje, malo me je pogledala, vendar ničesar rekla, pa sem ji rekla stopi z menoj in ji pred vrati, kjer je bila šola vožnje izročila voščilnico v kateri je pisalo, da ji podarjam vse ure vožnje, dokler ne opravi vozniškega izpita.

Kako je bila ona srečna, jokala je od veselja, skočila mi je v objem, jaz pa sem rekla, da greva naprej, ker šola vožnje čaka, da se vpišeš. Nič ji ni bilo jasno, vse je bilo tako na hitro zanjo in bila je presrečna.

Moji dragi nečakinji je šola vožnje bila res pravo darilo, kajti izpit za avto je naredila v prvo. Tako je imela izpit že pri osemnajstih in pol in me prvo obvestila, da ga je naredila in se še enkrat zahvalila.…