Že ko sem delala zadnje leto, predenj sem šla v pokoj, sem vedela, da bom potem imela čas za moje hribe, resnično sem rada hodila v hribe in zavedala sem se kako pomembni so pohodni čevlji in voda. No, lahko rečemo ,da so sedaj časi bistveno drugačni, jaz sem še kot mlada hodila v hribe bolj sproščeno in preprosto, kot je to danes. Danes se mi zdi, da je v hribih veliko dokazovanj, kako sem bil tam in tam, takrat si šel v hribe zaradi sebe in si užival v vsakem koraku, seveda so bili še kako pomembni dobri pohodni čevlji, pri nas je imela cela družina, enostavno so bili pohodni čevlji pri hiši, spravljeni za naše pohode, vedno na istem mestu.

Ko pa sem prestopila prag penzije, sem vedela, da bom sigurno dvakrat na teden v hribih, ker so bili pohodni čevlji že stari, ne bom rekla, da so bili neuporabni, ker so bili kvalitetni in bi jih še lahko nosila, pa sem si vseeno privoščila nove, to je bilo bolj za dušo, tisto darilo ob vstopu v penzijo, tako so bili pohodni čevlji tisti korak, da bom res začela hoditi v hribe brez izgovorov.

Danes mineva že kar nekaj let moje penzije, jaz pa sem zdrava kot riba, par kilogramov, ki se je nabralo od ne gibanja v službi je kmalu šlo dol in moje telo je sedaj videti res dobro in športno, to pa je zahvala za moje hribe. Prav zanimivo je, kako sem se organizirala in kako so pohodni čevlji v hodniku vedno čakali name. Bila sem res vestna, ker sem vedela, da mi hribi dajejo zdravje, kondicijo in gibčnost, ki pa je v času večje starosti še kako pomembno, da to vzdržujemo. 

Še danes so mi pohodni čevlji v hodniku vedno tisti trenutek, ko pomislim na svoje že osvojene hribe in katere bom še osvojila.…